KDO IMA KOGA ZA NORCA?

 

 

Kako postanemo dobri starši?

 

 

Po mojem lahk storite za otroke samo eno, in to je: pripovedujte jim o svojem lastnem življenju. Povejte jim, kako so vas pogojevali vaš starši, da ste živeli znotraj določenih meja, da ste se usmerjali po določenih idealih in da ste zaradi teh omejitev in idealov življenje popolnoma zapravili. Življenja svojij otrok nočete uničiti na ta način. Želite, da bodo postali prosti – prosti vsa, kajti vi jim predstavljate celotno preteklost.

Oče in mati potrebujeta pogum in neizmerno ljubezen, da lahko svojim otrokom rečeta: „ Naju se morate osvoboditi. Ne poslušajte naju, zanesite se na svojo lastno pamet. Tudi če kdaj zaidete s poti, je to mnogo bolje, kakor vselej biti suženj in vselej ravnati prav. Bolje je, da sami delate napake in se iz njih učite, kakor da sledite nekomu drugemu in ne naredite nobenih napak. Kajti sicer se nikoli ne boste naučili ničesar drugega, kakor slediti – in to je strup, čisti strup.

Kadar obstaja ljubezen, je to zelo preprosto. Nikdar ne sprašujte „kako“, kajti „kako“ pomeni spraševati po metodi, po tehniki, ljubezen pa ni tehnika.

Ljubite svoje otroke in se veselite njihove svobode. Naj delajo napake, pomagajte jim spoznati, kje so jih naredili. Recite jim: „ Nič ni narobe, če si naredil napako. Naredi jih še več, kajti na ta način se učiš. Vendar pa ne delaj vedno iste napake, kajti to naredi človega neumnega.“

Na to vprašanje ne boste od mene dobili nobenega preprostega odgovora. To morate ugotoviti v življenju z vašimi otroki iz trenutka v trenutek, ko jim tudi pri malenkostih dajete vso možno svobodo.

V vodilo naj vam bo načelo pomagati otrokom, da poslušajo svoje telo, svoje lastne potrebe. Poglavitna funkcija staršev je, da obvarujejo otroke, da ne padejo v „jarek“. Naloga njihove discipline je pasivna.

Pazite na besedo „pasivna“: nikakršno aktivno programiranje, temveč samo pasivno varovanje; kajti otroci so otroci in lahko zaidejo v situacije, kjer se lahko poškodujejo in pohabijo. Pa tud tedaj jim ne smete samo prepovedati, temveč jim razložite. Ne naredite iz tega vprašanja poslušnosti. Vselej jim dajte možnost odločitve. Čisto enostavno jim razložite celotno zadevo.

Otroci so zelo sprejemljivi. Če delate z njimi spoštljivo, so pripravljeni prisluhniti, voljni razumeti; nato pa jih prepustite njihovemu lastemu razumu. Gre samo za nekaj prvih let na začetku. Kmalu bodo zasidrani v svoji lastni inteligentnosti in vaša zaščita sploh ne bo več potrebna. Kmalu bodo sposobni, da se gibljejo sami.

Razumem strah staršev, da bi otroci lahko zašli v smer, ki staršem ni všeč – toda to je vaš problem. Vaši otroci se niso rodili za vaša nagnjenja ali odklanjanja. Živeti morajo svoje življenje, vi pa bodite veseli, da živijo svoje življenje, pa najsi bo kakršnokoli že.

Ko človek ureničuje svoj lasten potencial naredi iz sebe vselej najboljše. Če človek omalovažuje svoj lasten potencial postane povprečnež. Celotna družba sestoji iz povprečnih ljudi samo zato, ker nihče ne postane, za kar je določen. Vsakdo postane nekaj drugega. In česarkoli se loti, nikdar ne more narediti iz sebe najboljšega, ne more najti nobene zadovoljitve, ne more se veseliti.

Naloga staršev je zato zelo kočljiva in zelo pomebna, kajti od njiju je odvisno celotno otrokovo življenje. Ne dajte mu dokočnega programa, temveč mu pomagajte po njegovih lastnih predstavah.

Oče in mati imata sijajno nalogo, kajti na zemljo privedeta novega gosta, ki sicer ne ve nič, vendar pa je s sabo prinesel svoje zmožnosti, svoj potencial. In če se njegov potencial ne razvija, postane otrok nesrečen.

Staršem ni všeč predstava, da bi bili njihovi otroci v življenju nesrečni; radi bi imeli srečne otroke – vendar pa mislijo v napačno smer. Prepričani so, da bodo njihovi otroci srečni, če bodo zdravniki, profesorji, inženirji ali znanstveniki.

Saj se jm niti ne sanja! Otroci so lahko srečni le, če postanejo to, za kar so prišli. Postanejo pa lahko le tisto, kar kot seme nosijo v sebi. Pomagajte jim na vsak možen način, dajte jim svobodo in možnosti za razvoj. Kadar otrok svojo mater kaj vpraša, ta občajno reče „ne“, ne da bi sploh poslušala. „Ne“ je avtoritarna beseda, „ja“ pa ne.Zato noben oče, nobena mati ali nobena avtoritarna oseba ne reče rada „ja“, pa naj gre še za tako malenkostno stvar. Otrok bi se rad igral zunaj: „Ne“! Otrok bi šel rad na dež, rad bi skakal bo dežju: „Ne“! Prehladil se boš.“ Saj prehlad ni rak. Toda otrok, ki mu niste dovolili, da bi skakal po dežju in ki nikoli več ne bo mogel skakati po dežju je zamudil nekaj imenitnega, nekaj resnično lepega. Bilo bi vredno prehlada – in kdo ve, če bi se sploh prehladil. V resnici je otrok toliko bolj občutljiv, čim bolj ga varujete.. Čim več mu dovolite, toliko bolj je odporen.

Starši se morajo naučiti govoriti „Ja“. V devetindevetdeset odstotkih vseh primerov, kadar rečejo „NE“ naredijo to le zato, da pokažejo svojo avtoriteto. Vsakdo ne more postati predsednik države in imeti oblast nad milijoni ljudi. Vsakdo pa se lahko poroči in nato vlada svoji ženi; vsaka zakonska žena lahko postane mati in nato ukazuje svojemu otroku. Vsak otrok ima lahko medvedka in ima oblast nad medvedkom, ga meče iz kota v kot in ga natepe – natepe tako, kakor bi v resnici rad natepel očeta in mater. Ubogi medvedek pa nima pod sabo nikogar.

Živimo v avtoritarni družbi.

Kar hočem z vsem tem povedati je, da se bo avtoritarna družba razpustila sama od sebe, če bodo zrasli v njej otroci, ki imajo svobod, ki so poslušali „JA“ in le poredkoma „NE“. Potem bomo imeli bolj človeško družbo.

 

 

Iz knige „Otrok nove dobe“, avtor Osho, 1993