Samostojna Slovenija, ki ni samostojna

Po 30 letih prehojene poti se slovenski narod dejansko borimo za samostojnost. Po 30 letih smo začeli množično prevzemati odgovornost za odločitev, ki smo jo sprejeli in podprli na plebiscitu. "Plebiscit je bil izveden v nedeljo, 23. decembra 1990, in se ga je udeležilo 93,2 % volilnih upravičencev, med katerimi je "ZA" samostojno in neodvisno državo Slovenijo glasovalo 88,2 % vseh volivcev oz. 95 % tistih, ki so se udeležili plebiscita. Rezultat je sprožil med Slovenci veliko navdušenje. S tem aktom narodne samoodločbe je bil postavljen temelj za kasnejšo državno osamosvojitev Slovenije" (citat iz spletne strani: .https://www.dz-rs.si/…/hU7NDoIw…/dz/d5/L2dBISEvZ0FBIS9nQSEh/

Ali lahko trdimo, da smo v tem času prepoznali, kaj za nas deluje in kaj ne? Ali se strinjamo, da je za uspešno samostojno pot nekega naroda nujna dejanska neodvisnost? Moje skromno mnenje po dolgoletnem preučevanju odnosov v partnerstvih je, da je odnos lahko zdrav le, ko sta partnerja prevzela odgovornost vsak sam zase in postala celovita. Tako tudi narod - dokler imamo v Ustavi rano 3.a. člena (opomba:glej spodaj obrazložitev) z vsemi lovkami, ljubi sonarodnjaki, je vlaganje energije hkrati tudi odtekanje energije. Če vidiš drugače, dobrodošli komentarji. (https://zakonodaja.com/ustava/urs/3a-clen) Če povzamem, situacija niti malo ni lahka. Po 30 letih izglasovane samostojnosti nismo samostojni, imamo člen 3a v Ustavi, ki nam to preprečuje in nimamo vzvoda, da bi nas sploh kdo slišal.